Koliko samovrednosti je v tebi, v meni, v nas samih? Koliko razumevanja samega sebe, lastnega telesa, ljudi okoli tebe, mene, vseh nas?
Kako se začne tvoj dan? Si kdaj planiraš urnik, ali vse prepustiš toku dneva, ne glede na prezrte minute, ki spolzijo skozi dan, ko misli niso več 100% usmerjene v vsako obveznost, ki jo še moraš postoriti, da dan zaključiš maksimalno zadovoljno, srečno, izpopolnjeno. Tako, v notranjosti sebe.
Kaj pa stres? Je tvoj prijatelj, ali se ga otepaš že na kilometre, ko pa vendarle ugotoviš, da te premaga, omagaš?
Kaj narediš? Spremeniš? Iščeš rešitve, z občutkom? Ali vse vesolju prepustiš ? Z miselnostjo: “Ah, sej bo že nekako.” “Ah, saj je vse tako drago.” “Zame je itak že prepozno.”
HEJ! Nikoli ni prepozno! In nič ni drago, ko pogledaš iz drugega zornega kota. Ko na podlagi skrbi zase in investicije vase, poln energije in zdravja deluješ naprej, zaslužiš še več, ko zmoreš znova normalno in zdravo kreirati svoj vsakdan.
Kakšen pa je tvoj odnos do soljudi? Si med tistimi, ki lažje sočustvujejo z okolico, kot zmoreš s seboj? Verjamem, da se v notranjosti tebe skriva pritrdilen odgovor. In poznam te občutke.
Ponavadi smo ljudje usmerjeni v ugajanje, dobroto, … V smislu podrejenosti, ponižnosti (v domačem in službenem okolju). Kar pa ni zdravo. Vse pa se dogaja v nas samih, z nekim izvorom, ki ga je dobro raziskati. Zaradi nas samih in naših nadaljnjih življenjskih načrtov.
Samo predstavljaj si …
Kako misliš, da bi se otrok počutil, če bi videl, da kot mati, oče, nimaš nasmeha na obrazu, tiste energije, moči, ki jo je potrebno imeti za še mnogo zdravih let življenja? In kako se počutiš, ko se družinskemu članu ali bližnjemu kaj pripeti? Se lahko poglobiš v svoje trenutne občutke, ko zgolj bereš slednji blog? Pisan je z namenom. Kakor je z namenom vse v našem vsakdanjiku dneva, do dneva zadnjega diha.
Kolikokrat nam je ali pa je še komu veliko bolj mar za družbo okoli nas. Ampak … roko na srce … če se mi sami ne počutimo dobro, in lovimo zadnjo sapico zraka, da preživimo dan, se tudi določene osebe, katerim je mar za nas, ne bodo počutile dobro. Ravno nasprotno, zaskrbljujoče.
In, četudi ti bo ali ti je že kdo ali pa ti ravnokar kdo ponuja predloge rešitev, pomoč, pa jih ti prezreš, ne sprejmeš, se ne zamisliš, kaj ti lahko koraki k spremembam prinesejo … brez tvoje volje, transformacije misli, vsakodnevnih dejanj po drugačno zastavljenem sistemu, ne bo nikoli nič boljše.
Kolikokrat v tednu si vzameš čas, samo zase? Tako, da se “nafilaš”. S tisto dodatno energijo, ki jo potrebuje vsak izmed nas, da telo ponovno obudi vse delčke celic v nas samih, katere potrebujejo kisik, hranila, da normalno delujejo, se obnavljajo. Tudi njim moramo pomagati, saj same od sebe ne zmorejo, ker so del nas in naše telo del njih.
Rado pa telo vrne udarec, ko gremo preko sebe. Z namenom, da se ustavimo, mu prisluhnemo, ga negujemo, mu vračamo ljubezen, katero nam telo samo vrne skozi dobro počutje, zdravje, tudi duševno.
Veš, koliko točk se skriva na našem telesu, ki se jih da stimulirati skozi dotik/pritisk nanje? Iz naslonjača tvojega doma, in kjerkoli se že nahajaš. Si kdaj občutil/a blagodejne vplive na telo, skozi tehnike samopoči, skozi samomasažo? Skozi spiranje telesa pod toplo vodo. V banji ali pod tušem. Kakor ti je ljubše. Ali pa v morju, ko se po telesu polivaš z morsko vodo in telo hraniš z lastnimi dotiki in čutenjem le-teh, skozi podoživeta občutja.
Zato imajo tudi otroci radi dotike, ker jih pomirjajo, mi pa skozi odraščanje doživimo marsikaj, kar posledično vpliva na naše poti in načine življenja. Vendar imamo dovolj časa, da slabe vzorce pretvorimo v dobre. Jih transformiramo. Miselno, telesno, skozi vsakodnevna dejanja. Prav tako sami izbiramo ljudi okoli sebe, katerim bomo dopuščali bližje, kakor drugim, katere bomo ohranjali na distanci, in se od vsakega nekaj naučili. Saj tudi vsak človek pride v naša življenja z namenom, in imamo to možnost samoodločitve, ali smo pripravljeni prehajati v višje sfere zavedanja, razumevanja, delovanja, skozi faze vsakodnevne rasti, tudi na duhovni ravni.
Kratek povzetek iz resničnega življenja:
“Tudi sama sem v nekem obdobju življenja izgorela. Le da sem se sama tega še kako zavedala, se trudila postaviti nazaj na noge, da bi lahko zadihala dan. Kam vse sem se obračala po pomoč, ko sam sebi vendarle ne zmoreš v celoti pomagati. Potrebna je dodatna energija, sočutje, … A imela sem le samo sebe in nikogar drugega, ki bi mi v najtežjih trenutkih stal ob strani. Niti ljudi, s katerimi bi naj nekaj časa tudi poslovno sodelovala. Bilo je vse prej, kot v skupno dobro. In le s kupom besednih bojev, siljenja v zasebnost, nenehnih pogovorov/dogovorov, ki niso vodila nikamor. Trud skozi prepričevanja v njihov prav. Vse to, iz nasprotne smeri določenih oseb. Dejanj je bilo bore malo. Dokler mi ni “počil film”, in sem odšla. Zlomljena, ranjena, prizadeta od taktik, neiskrenosti, katero pa sem jaz iz sebe ves čas dajala na plan, da so čutili, kaj pri komu cenim, in, da igram na odprte karte. Vedno sem naredila vse, kar smo se dogovorili, in razmišljala le o pozitivnih vidikih.
A na drug sistem, ki “ne pije vode”, s samimi praznimi obljubami povrh vsega, nisem zmogla biti več uspešna, kakor sem bila in sem sedaj, ko ponovno delujem po lastnem sistemu in izvedbi. Brez pritiskov, brez sodb, brez prilaščanja zaslug na podlagi mojega opravljenega dela, in želje po deljenju dobička, forsiranja za še več aktivnosti in poslušanja, kako se ne da čez noč priti do rezultatov, da naj neham biti neučakana. Da je v življenju pač tako, da nikoli ne veš, kdaj pride uspeh, in je zato treba samo vztrajati in delati. Pa četudi brez rezultatov. Da se moram spremeniti, ker je težava le v meni. Da živim v preteklosti, ko sem se čemu uprla in dala vedeti, da se je nekaj izkazalo za neresnico in zavajanje.
Z izjavami: “Ne skrbi zanjo, ona se vedno znajde.” Začutila sem, da nisem bila nikomur nič pomembna, kot le za opravljanje dela, za njihovo korist. In za izžemanje, skozi zahtevano zaupanje, ker bi določenim pa vsekakor lahko zaupala. Da niso isti, kakor ljudje, ki so me v življenju že prizadeli.
A to blebetanje je bilo daleč od moje resnice. Bilo je izvor njih samih, in njihovih taktičnih življenj. Konec koncev obmetavanje z resnico, ki je bila in je del njih – koliko diagnoz vse imam. V psihičnem smislu.
Klicanje, pisanje, zasliševanje na tisoč in en način postavljeno vprašanje – vsakič v enakem smislu. Obremenjevanje do skrajne mere, ko sem začela omedlevati, znova čutiti strah, ker me nekdo ni jemal resno, da naj odneha. Vse se je dogajalo z namenom, da bi le začela verjeti v to, da je nekaj hudo narobe z menoj, v celoti, z njimi pač ne.
V meni pa je kljub vsemu rasla prebuditev, da znova dam iz sebe njihov gnev in zaživim v obilju vsega, za kar sem si vedno prizadevala.
Umaknila sem se v svoj svet. Vsaka aktivnost, ki bi mi pobrala dodatno energijo, ali druženje z ljudmi, so mi bili odveč. Potrebovala sem svoj mir. Odstranitev samoobsodb, strahu pred nemočjo, nezaupanjem … vzpostavitev lastne samovrednosti in harmonije tega, kar dejansko sem in bom ostala.
Niti uradna medicina ni imela konkretnih rešitev, zmožnosti sprejeti in analizirati mnenje o povedanih slutnjah nečesa, kar sami niso znali raziskati na podlagi pregledov, ko je bilo nujno potrebno. Da o čakalnih dobah ne razlagam posebej, ker si preko zdravstva pač številka, na čakanju. So le proučevali zakaj toliko simptomov slabega počutja. Pa čeprav sem jim vse informacije in namige položila na dlani. Zdravil zoper bolečine očesa, telesa, glavobole nisem jemala, zaradi hudih stranskih učinkov. Poskusni zajček pa tudi nisem želela biti. Besede, da sem premlada za razne bolezni so me delale nemočno, a vlivale še več borbenosti, da najdem rešitev zase. Da se tudi sama ustavim, si vzamem čas, se zazrem v širši spekter umirjenosti, z razumevanjem dejstva, da mi nič v življenju ne bo ušlo (ki je v končni fazi posledica strahu, če ga hočemo prepoznati in se spopasti z njim, ga razrešiti), če bom poskrbela najboljše zase, za svoje počutje, izven nenehnega hitenja. Preko samopoglobitve, raziskovanja, alternative, na način, preko katerega že ves čas poslovnih aktivnosti in zasnovanih programov delovanja, izvajanja storitev, tudi sama prakticiram in dosegam zavidljive rezultate pri posameznikih. Ker delujem na poglobljen način, iz notranjega čuta, skozi lastne izkušnje in znanja, proučevanja. Si za ljudi vzamem čas, jim prisluhnem, raziščem izvor težav, svetujem preverjene rešitve in se lotim postopkov izvedbe storitev na posamezniku lasten, globlji način. Pomembni so mi detajli. Točke na telesu, vsaka mišica in tkivo posebej, vsak delček kože, ki potrebuje dodatno nego, da se obnovi, regenerira in doseže maksimalen efekt po vsakem tretmanu. Pomemben mi je človek, kot celota, da se počuti pomembnega, vrednega, sprejetega, razumljenega, zmožnega vztrajati na poti sprememb, zmožen ponovno verjeti, zaupati, čutiti veselje in sprejemati pomoč, ko jo potrebuje. Ter dobro počutje, s pomočjo ohranjati.
Tak pristop sem vedno potrebovala tudi zase, ki ga od mnogih nisem začutila, in name niso imeli toliko vpliva in sile delovanja skozi terapije in tretmaje. V vseh raziskovanjih sem bila le pri treh osebah, v roku dveh let, zadovoljna z izvedeno storitvijo in čutenjem učinkov. Ki pa trajajo le, če preventivno skrbimo za svoje dobro počutje.
Ko si želiš, se naučiš smaostojno iskati rešitve, odgovore na zastavljena vprašanja, izzive. Hkrati si v to prisiljen, zaradi življenja, kakršnega si živel in sedaj živiš.
Dogodivščin v realtivno kratkem času ogromno. Namen slednejega bloga pa ni le osebna zgodba. Temveč, dejstvo, da leta niso meja, da nekdo ne more čez noč zboleti. Pozdraviti se je veliko težje. Je dolgotrajni proces. Kjer sta potrebna volja in vztrajnost. Skozi nenehno iskanje rešitev, čutenje samega sebe.
Sama si kar nekaj let nazaj ničesar skoraj da nisem privoščila ( v smislu sprostitve, prostega časa, dajanja več ljubezni sami sebi), ker sem živela z mislijo na “šparanje denarja”, hiter tempo življenja, za nadaljnje plane in nekega dne investicijo za meni zelo pomembno zadevo.
Je pa med nami in avtomobili enako. Če ne investiramo vanj, ga ne nahranimo z gorivom, ne negujemo, se pokvari in od njega ni več koristi, niti vrednosti.”
Za kaj pa gre pri tebi, veš le ti sam/a. In ne bodi tiho, zaupaj se, rešitve in pomoč pridejo, ko najmanj pričakuješ, si ne ustvarjaš dvomov, s katerimi hraniš strahove.
ŽIVI zdaj, in pusti ŽIVETI! 
Pojdi v naravo, na morje, zadihaj zrak, bodi otročji/a, smej se, kolikor ti je volja, četudi tvoj smeh ne prenesejo vsi, in mislijo, da je narejen.
Pojdi v družbo, ko si to zaželiš. Bodi obdan/a z ljudmi, ki te energetsko dvignejo, kakor zmoreš njih tudi TI.
Meditiraj, prisluhni lastnim občutjem, … privošči pa si tudi kakšno masažo, ki bo prebudila še tako zakrčene mišice, odpravila razne bolečine, nespečnost, in energetsko vplivala na tvoje celotno telo in duha.
To si zaslužiš, kot si zasluži vsak izmed nas, od dneva, ko smo vdihnili zrak življenja.
Življenje smo in bodimo MI VSI.